BIL JE TOMAŽ HREN IN BILI SO MLADI IZ MARIBORA

Pred 419. leti se je na tej Gori ustavil veliki branilec katoliške vere, ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je podprl željo okoliškega prebivalstva, da se tod okoli ohrani katoliška vera in se v ta namen pogradi čim več hribov s cerkvami. Škof je ob priložnosti obiska cerkev sv. Uršule na Plešivcu tudi posvetil, in jo tako napravil za znamenje katolištva na tem območju. Vsakdo, ki je prišel v te kraje z namenom »prodajati meglo« ali spreminjati evangelij, je lahko pri lokalnem prebivalstvu slišal za velik gradbeni podvig na Plešivcu, kakor se hrib 1696 metrov nad morjem imenuje, in sicer za cerkev sv. Uršule. Cerkev je v vsakem kraju svojevrstna, nema, pa vendar zelo zgovorna apologetika vere tistega kraja. Spomnim na Maksima Izpovedovalca, ki je govoril, da je »cerkev kot človek, ker ima kot dušo prezbiterij, kot um Božji oltar in kot telo (cerkveno) ladjo. Tako je cerkev podoba in podobnost človeka, ki je bil ustvarjen po Božji podobi in podobnosti …« Če je cerkev urejena, je izraz lepote človeka v tistem kraju, če ni urejena ali če je porušena, pa nam govori …

Morda se bo kdo vprašal, kaj točno bi rad povedal s tem uvodom. Uvod ima veliko skupnega s potovanjem skupine mladih na Uršljo goro. To se je dogajalo v soboto zjutraj. Kdaj smo šli na pot, vam ni potrebno vedeti, ker radovednost ni lepa čednost. Povem samo to, da je bilo zgodaj. Vzrok (zgodnja ura) je imel za učinek, da so nekateri (Julija) med potjo nazaj v kombiju zaspali. Pomemben podatek v teh časih je tudi kombi. Ker s tem, ko napišem, da smo bili v kombiju, povem, da nismo kršili odloka o zbiranju do 10 oseb. V kombi gre ravno devet ljudi in prav toliko slonov. Trije spredaj, trije na sredi in trije zadaj. Za mlade, ki so se v polnosti dali v organizacijo ekspedicije, je bil ta preprost izlet »adrenalinsko-alpinističen podvig«. Tega si nisem izmislil jaz, to so njihove besede. Morda je prav, da povem, da sem bil pri izposoji kombija posebej pozoren na velikost prtljažnika, če bi morda s sabo, na ta preprost izlet, vzeli plezalne vrvi, cepine, lestev, kisikovo bombo in kakšno mulo, ki bi jim vso to prtljago nosila. Ker vendarle gremo v hribe, 1696 m visoko. Najprej naj pohvalim njihovo točnost. Skoraj nikogar nismo čakali, kaj šele budili. Ko je bil kombi poln, pa seveda prvi pogovori, skoraj vsi o šoli. Sami so o tem zapisali: »V zadnji vrsti sta debatirala Urban in s. Štefka, prvi dve vrsti pa sta spokorno molčali. Voznik Jure je celo pot vozil zgledno in pobožno.« Kako lep zapis – da si človek kar zaželi biti del te družbe. Temu ne bi kaj dodajal, da česa ne pokvarim. Ko smo prispeli na parkirišče in smo zapustili kombi, »smo se izkrcali, si nadeli našo opremo, vklopili lučke in krenili na pot.« Tudi to so besede mladih. Vam pravim, da opisujejo pot, ki traja uro in pol, po cesti, kakor da gremo na Himalajo. In tisti najboljši del šele pride. Ko sem jih prosil, da napišejo nekaj o poti so napisali to:

»Hodili smo v tišini in vsak je premišljeval o svojem odlomku iz Svetega pisma. Po globokem premišljevanju smo se pozdravili z besedami ‘Hvaljen Jezus!’ Ko smo prispeli na vrh, smo imeli kratek fotošuting pri slavnem Hollywoodskem oz. Uršljevskem križu, pred tem pa se še nasmejali Juretovim totalno primernim šalam.«

Morda si bo kdo mislil, da smo imeli duhovne vaje. Pa bi imel še kako prav, če bi pomislil na to. Nismo brali odlomka iz Svetega pisma, ker smo prebirali peti evangelij, brali smo stvarstvo in v njem slavili Stvarnika. Gotovo pa je bila tista resnično lepa in najlepša molitev v času, ko je vzhajalo sonce. Izgledalo je, kakor da prihaja ženin iz svoje izbe ali kakor da prihaja kralj, ogrnjen v zlata oblačila. Lepota ob kateri lahko samo molčiš in če si dovolj ponižen tudi poklekneš. O podobni lepoti je govoril Dostojevski, ko je pisal, da bo lepota rešila svet. Ko smo uspeli prisopihati na vrh, je res sledilo fotografiranje in občudovanje lepote. Kakšen mir in spokojnost. Gore, ki so se dvigale nad dolinami, so glasno kričale o velikem Stvarniku ter ga slavile, in snežinke v snegu, vse bele, so govorile svojo zgodbo o čistem in nedolžnem Bogu. Samo umiriti se je bilo potrebno, prisluhniti in kontemplirati.

Sledila je sveta maša, ki smo jo obhajali v najlepši katedrali sveta, zunaj, pod nebom. O pevskem zboru ne bi posebej izgubljal besed, naj ga predstavijo mladi sami. »Pri maši nas je spremljal profesionalen pevski zbor, ki se že pripravlja na Evrovizijo. Petje je bilo več kot čudovito in glasovi so zveneli angelsko. Zbor je spremljala malenkost kitare.« Če lahko k temu opisu pevskega zbora dodam kakšno besedo, je le to, da v ponižnosti so pa gotovo najboljši. Duhovnik, ki je maševal, je pri pridigi spomnil na mladega Angleža Francisa Thomsona in njegovo pesem Ode orieanta, ki opisuje podobno sceno kot smo jo doživeli mi na poti na vrh. Del nagovora:

»Francis Thompson, angleški pesnik, ki sicer ni postal duhovnik, je pa svoje ne službeno ampak krstno duhovništvo živel v pesništvu, je v eni svojih pesmi, ki bi jih lahko prevedli »Ode Orienta« (velja za najvzvišenejše delo tega pesnika) naredil zelo lepo primero iz narave. Vstalo sonce je hostija, ki jo duhovnik »dan« izpostavi v češčenje. Dan je duhovnik, ki prihaja iz svetišča vzhoda in ta prinese hostijo iz tabernaklja Orienta ter jo povzdigne v blagoslov sveta. Potem pride akolit z ogrinjalom (to je mesečina) in ogrne duhovnika (dan). Po blagoslovu nad dnevom duhovnik, ogrnjen v ogrinjalo, pospravi monštranco v tabernakelj zahoda.
Thompson je v tej pesmi sonce predstavil kot simbol Boga, v katerega nihče ne more gledati in ostati živ. Zemlja je tista, ki se kopa in pleše pred soncem, prav kakor je David plesal pred skrinjo zaveze. Danes je še kako primerno govoriti o soncu. Kako veličastno je bila zjutraj povzdignjena hostija, ki jo Stvarnik izpostavi nam v življenje. A ni blaženi Alojzij Grozde dejal, da je evharistija njegovega življenja? Prav ta mladenič je ta evharistija postal tudi sam. Sveta evharistija je pogosto primerjana soncu. Sveti Katarini Sienski je nebeški Oče zaupal: ‘To telo (evharistično telo mojega Sina) je sonce, ker je z menoj eno samo, resnično sonce. Tako sva zedinjena, da eden ne more biti ločen ali odrezan od drugega, kot pri soncu ne moremo ločiti ne toplote od svetlobe in ne svetlobe od toplote. Tolikšna je popolnost te edinosti […] Rekel sem ti, da je to telo edinstveno sonce. Tako vam ne more dati telesa ne da bi vam dalo krvi, ne telesa ne krvi brez duše te Besede, ne duše ne telesa brez mojega večnega božanstvom kajti eno se je moralo ločiti od drugega.’« (po zvočnem posnetku).

Po sveti maši smo se okrepčali. Mladi so o tem zapisali: »Po sveti maši smo imeli izdaten obrok s čokolado ali sendviči, vsak se je lahko odločil po svoji svobodni volji. Po našem izdatnem obroku, smo se odpravili nazaj v dolino.« Resnično bi želel slišati razlago besedo »izdaten«. Ker je morda ponovno čas, da obiščem okulista, saj to, kar sem videl, da so jedli, ni bilo niti malo podobno moji razlagi besede »izdaten«. Oni že vedo. Mladi danes so bolj razgledani kot mi. Sledila je še pot v dolino in tudi ta ni šla brez posebnosti. »Od nas sta se ločili Eva G. in Julija, ter se podali po strmi in nevarni poti, na katero še človeška noga ni stopila. Ostali navadni smrtniki (Anej, Eva K., s. Štefka, Jure, Urban in Marija) pa smo nadaljevali našo pot po manj adrenalinski stezi.« Po poti so se odpirale najrazličnejše teme, od današnje »Mularije«, pa do podobic in stare znanke Tončke, ki je storila toliko dobrega. Med potjo se je s. Štefka, nič meni nič tebi, odločila poleteti čez rob v prepad. Seveda je bil na njeni poti proti svobodi Jure, ki ji je polet ob petju “I Believe I Can Fly” grdo preprečil. Iz neljubega dogodka smo se seveda nasmejali, vendar kdo ve, morda bi še danes krožila po Orbiti. Da ta dolgi potopis zaključim z besedami mladih:

»Kar naenkrat smo že pri našem izposojenem, plačanem kombiju. Počakali smo še na Evo G. in Julijo, ki sta brez derez čudežno preživeli. Vožnja nazaj je vsebovala tišino in molitev hvalnic. Prepevali smo Gregorijanske speve in uživali ob pogledu na umazano reko Dravo.« Mislim, da si bolj romantičnega zaključka ne bi mogli želeti.«

Po resničnih dogodkih zapisal Mulc