Obvestila

1. POSTNA KATEHEZA na temo SPREOBRNJENJA z MILADO KALEZIĆ

V sredo, 24. 2., ob 20.00 smo se srečali z go. Milado Kalezić, ki nam je spregovorila na temo spreobrnjenja.

Kdo je naša gostja?
Milada Kalezić je odigrala več kot 90 ženskih vlog, a najpomembnejša vloga v življenju ji ostaja, da živi poslanstvo, ki ga je doživela in prejela pri svetem krstu – to je, biti in živeti milost in dar vere. Jezus Kristus zanjo ni nekaj abstraktnega, ampak življenjska resničnost, živi Bog, ki jo je rešil pred pogubo.

Rodila se je leta 1954 v črnogorski vasi Rova. V času osnovne šole se je družina ustalila v Mariboru. Tukaj se v najstniških letih prvič sreča z igro. Nadarjena mlada igralka se je skozi gimnazijska leta z igro pripravljala na sprejemni izpit na AGRFT, kamor je bila tudi sprejeta.

Opus njenih iger je zelo velik, zato ga tukaj ne bomo pisali. Morda omenimo le besede, s katerimi se je v filmu Gadi gledalcem najbolj vtisnila v spomin, in so šle v pregovor: “Jok brate, odpade”.

Milada Kalezić je leta 2011 prejela najvišje igralsko priznanje – Borštnikov prstan. V utemeljitvi nagrade je žirija zapisala: “S svojim razumevanjem sveta, umetnosti in svetosti se Milada napaja pri samem izviru teatra, ki zanjo vsekakor pomeni sveti svet. Zelo dobro vemo, da prstan prihaja v prave roke, zato se že vnaprej veselimo novih igralskih rezultatov Miladinega talenta, dela in svete pripadnosti gledališču.”

Del nagovora Milade Kalezič ob prejemu Borštnikovega prstana v Veliki dvorani SNG Maribor, 23. oktobra 2011:
»In na koncu seveda hvala dragemu Bogu, ker brez njegove milosti ne bi zdaj stala tukaj. Kakor je pisano: ‘Kaj pa imaš, česar ne bi prejel?’ Rekla sem nekoč svojemu duhovniku, da imam neustavljivo željo, da bi letela nad mestom in govorila vsem: ‘Verujte evangeliju. Bog nas ljubi.’ Pa mi je odvrnil: ‘To željo vam je izpolnil.’ Nocoj mi jo je res. Kadar nosimo bremena drug drugemu, kadar se ljubimo med seboj, kakor nas ljubi On, takrat lahko zaslišimo Božji glas, ki nam govori: ‘Ti si jaz. Jaz sem ti.’ Hvala vsem in Bog vas blagoslovi.«


POSNETEK 1. postne kateheze z Milado:


Zapis 1. postne kateheze:
POGOVOR Z MILADO KALEZIĆ
Nocoj je z nami – v Črni gori rojena in v Mariboru odraščajoča – igralka, ki je svojo poklicno pot začela v SLG Celje, kjer je zapustila izjemno globoko sled, v sezoni 2002/2003 pa se je pridružila ansamblu mariborske Drame.
Za svoje delo je prejela številne nagrade: tri Borštnikove nagrade, nagrade Prešernovega sklada, Združenja dramskih umetnikov Slovenije ter mesta Celje, mariborsko Glazerjevo nagrado in listino, nagrado za vlogo Meri v filmu To so gadi, leta 2011 pa tudi Borštnikov prstan, najvišje priznanje za igralsko ustvarjanje.
Naj citiram del nagovora, ki ga je imela ob prejemu Borštnikovega prstana v Veliki dvorani SNG Maribor, 23. oktobra 2011.

»In na koncu seveda hvala dragemu Bogu, ker brez njegove milosti ne bi zdaj stala tukaj. Kakor je pisano: ‘Kaj pa imaš, česar ne bi prejel?’ Rekla sem nekoč svojemu duhovniku, da imam neustavljivo željo, da bi letela nad mestom in govorila vsem: ‘Verujte evangeliju. Bog nas ljubi.’ Pa mi je odvrnil: ‘To željo vam je izpolnil.’ Nocoj mi jo je res. Kadar nosimo bremena drug drugemu, kadar se ljubimo med seboj, kakor nas ljubi On, takrat lahko zaslišimo božji glas, ki nam govori: ‘Ti si jaz. Jaz sem ti.’
Hvala vsem in Bog vas blagoslovi.«

Najprej me zanima reakcija zbranih v Veliki dvorani SNG Maribor, ko ste na koncu izrekli zgoraj slišane besede. Kaj so vam rekli po koncu podelitve?

Saj so vsi pričakovali, da bom rekla nekaj v tem smislu, nihče pa ni vedel točno kaj. Vse je bilo zelo strah, moje prijatelje, sorodnike. En mesec sem pripravljala ta govor in ko sem odhajala in si poklicala taksi, je moja mama stala na stopnicah in mi rekla v našem jeziku: »Ja te molim, kad ti daju ta prsten, reci hvala, idi kući«. Vsi so bili proti temu, da bi jaz karkoli govorila, ker so bili prepričani, da bo to strašno za publiko. Moj brat mi je rekel, da je bil čisto živčen, ker je gledal občinstvo in je mislil, da bodo vsi šli ven, ampak so kar dobro sprejeli – konec koncev nisem nikomur nič naredila. Prijateljica, za katero sem mislila, da bo vesela, pa je odgovorila, da misli, da priložnost ni bila prava in da sem res šla malo čez rob. Moj kolega Vojko Belšak, s katerim sva skupaj igrala in je vedel, kako rada sem podarjala svete podobice – na stotine sem jih že podelila –, je stal pred televizijo in mi kasneje rekel: »Dobro, vedel sem, da boš rekla, kar boš rekla, ampak sem sam pri sebi molil, samo da ne začneš talat teh podobic celi dvorani«. Ja, saj bi bila res sposobna, ampak prenos ima svoj čas in takrat ne bi imela tega časa. Moram reči eno stvar – nisem se sploh ukvarjala s tem, kaj bo kdo mislil. To sem imela nekako za vrhunec svojega odnosa z Bogom. Rekla sam mu pač: »Glej, da Te res prepričam, da sem ti hvaležna, bom rekla to pred vsemi«. In potem sva midva končala, več kot toliko ne morem. »Jaz vem, da ti dolgujem čisto vse. To, da sem še živa, normalna, da sem vse to lahko odigrala, ko sem bila tolikokrat pred tem, da bi začela na odru kričati, takšna je pač bila moja osebna situacija takrat in sem morala kljub temu igrati, ampak vedno sem po čudežu nekako to odigrala in to celo kar dobro.« To sem si želela jaz, to je bila čisto moja osebna želja. Nisem se sploh kaj dosti ukvarjala s tem, kaj bo kdo govoril, bilo mi je v bistvu popolnoma vseeno.

To je zelo težko zdržati, mi gledališki igralci nismo navajeni takšne blazne medijske pozornosti, ki je v tistem trenutku strašna. To je direktni televizijski prenos, v dvorani je ogromno ljudi, tvoji intervjuji so vsak dan v več časopisih in to je takšen pritisk, ki ga nisi vajen. Vem, da sem globoko dihala, komaj zdržala, želela sem si, da ne bi bilo patetično, da ne bi začela jokati. Recimo v enem trenutku sem hotela reči hvala Ivani in Petru (moja hči in bivši mož). Sedela sta v dvorani in tega nisem mogla reči, ker sem vedela, da bi začela jokati in tega nisem hotela. Najbolj važen se mi je zdel ta del, ki ga je Jure prebral. Hotela sem, da zveni prepričljivo.

Potem te seveda vsi fotografirajo, vsem pokažeš prstan, poziraš, vsak ti nekaj reče. Če se zdaj spomnim nazaj, tega ni nihče videl, če bi to videli, bi šele rekli: »Ta je čist’ nora«. Z vsem tistim cvetjem sem zdirjala v svojo garderobo, kjer sem imela obe ikoni Marije in Jezusa. Padla sem na kolena in hotela reči: »Zdaj pa ti povej, če je bilo to tebi všeč«, ampak nisem mogla govoriti in sem tako jokala … Tiste orhideje so se vsule po tleh, to je bila res filmska scena in ravno te ni nihče videl. V tistem mojem joku je moj telefon začel noreti po mizi, češ kje sem, da me vsi čakajo. Jaz sem globoko vdihnila in si rekla: »Glej, to je enkrat v življenju, zdaj se potrudi, oddelaj«. Toliko ljudi ti nekaj reče in si itak v popolnem šoku, ampak seveda moraš biti prijazen in vsakemu rečeš: »Res hvala. Vesela sem, da ste tukaj,« in same prijazne stvari … Tako je. To si je baje po televiziji ogledalo dvesto tisoč ljudi. Kasneje sem brala komentar, ki ga je o mojem govoru napisal Simon Kardum: »Svoj do potankosti izdelan govor«, kar je bilo res, vsako besedo sem pretehtala, vedela sem, kaj hočem povedati, nadaljuje »zazrta v Vsevišnjega«, z veliko začetnico, »naj ji dragi Bog pomaga«, spet z veliko začetnico, kar se mi zdi lepo, tega ne doživiš vedno.

Potem sem mislila, da je pač konec. Prvo povabilo za pričevanje, ki sem ga dobila, je bilo iz kraja Šmartno v Tuhinjski dolini. Zdelo se mi je neverjetno, ko sem dobila pismo, da bi želeli, da pridem. Mislila sem si, kaj je tem ljudem, kaj naj jim jaz povem. Jaz ne vozim, saj veste, sem tehnologijsko nepismena, imam star telefon. Na pričevanje me je moral peljati en prijatelj, ker sem vezana na javni prevoz in v Sloveniji je to izjemno velika težava. V enem dnevu ne prideš v vsak kraj. In ko sva se peljala, on ni vedel kam in zakaj grem, ker ni veren. Med potjo nenadoma reče: »Glej, kaj ni to tvoja fotografija na tistem kozolcu?« »Pa res,« mu rečem. Greva pogledat in z velikimi črkami je pisalo »Milada Kalezić, moja pot k Bogu«. Bil je čisto šokiran. V bistvu sem potem kar naprej šokirala ljudi in sem si mislila: »V redu no, tile iz Tuhinjske doline me želijo spoznat, to bo kmalu konec«. Teh gostovanj pa se je do zdaj nabralo že devetdeset. Tako da sem spoznala slovenske cerkve, ki so zelo lepe, zelo drugačne in vem, da sem nekoč nekomu rekla, da bi morale agencije imeti kakšne oglede teh cerkva, ker so res neverjetne. Recimo, pričevala sem tudi v Šiški in vedno smo kot študenti poslušali na AGRFT o Plečniku, pa si videl fotografijo in se ti je zdela kot ena stavba, nič posebnega ni bilo. Ampak dejansko fotografija tega ne more dočarati in ko sem bila v tej cerkvi, sem bila tako fascinirana, da sem mu rekla na glas: »Glej Plečnik, oprosti mi, vsaka čast, krasno si to naredil«. Dejansko je nepopisno krasna ta cerkev, kot stavba, kot notranjost.

Upokojeni papež Benedikt XVI, je bil še kot kardinal vprašan koliko je poti do Boga, dejal je, prav toliko koliko je ljudi. Vsak ima svojo pot. Vsak ima tudi svojega angela ali spremljevalca, ki te pripelje do Boga. Vemo, da so sv. Avguština pomagale spreobrniti mamine solze, Andreja Frosarda je imel svojo pot, ko se je izgubil in namesto, da bi se dobil na vogalu s svojim prijatelje se je znašel v cerkvi in to ga je stalo spreobrnjenja in prijateljstva, ki je trajalo celo življenje. Zanima me, kako se spreobrne igralec?

Seveda je tudi en del dogajanje v teatru, v samem poklicu. V carski Rusiji je obstajal izrek »Gledališče je prag Cerkve«. Mislim, da je to zelo dober izrek. Dejansko se je gledališče iz teh poganskih, antičnih kultov skozi zgodovino razvijalo in razvijalo. Teater je v literarnem smislu zakladnica celotnega človeštva. Ogromno je zapisanega. Toliko se spreminja, ukvarja s smislom, da se čez čas dejansko sam začneš spraševati o tem. Del filmske zgodovine je film Rašomon, ki smo ga morali v kinoteki v sklopu študija pogledati. Ta film me je zelo pretresel. Gre se o tem, kako pet ljudi vidi isti dogodek, vsak na svoj način. To pomeni, da absolutne resnice ni in da ima vsak svojo resnico. To je mene zelo bolelo. Ostalim, ki so si ta film pogledali, je bilo všeč, da ima vsak svojo resnico in da tisto, kar kdo drug govori, ni res. Meni se je zdelo ravno obratno. Nekdo je moral videti, kako točno se je zgodilo. Saj je nemogoče, da živimo tako, da na koncu ne vemo, kaj se je zares zgodilo. In to so te poti, ko celo življenje razmišljaš, kaj bi bilo res. Recimo zadnjič sem gledala dokumentarec o Ingmarju Bergmanu, ki je prvo ime filma, ker je tako dobro razumel stisko zahodnega človeka. Njegovi junaki so zelo odtujeni od odnosov in Boga, pa čeprav imajo materialno čisto vse. Tukaj se je vsak prepoznal, pri njem se napajajo vsi umetniki. Ko sem bila mlada, sem gledala njegov vsakoletni svetovno znani film. To je bilo nekaj, kar je bilo zelo prisotno v kulturnem življenju. Njegovi filmi se te res dotaknejo, ti res dajo misliti. Pa dobro, a vsako leto bom pogledala nov Bergmanov film in rekla: »To je res,« sem si mislila. Na koncu pa sem jaz kot jaz v svojem življenju na istem. V mojem življenju se nič ne spremeni. Potem se mi je nekako zdelo nesmiselno, da gledam te filme, pa tiste filme, pa berem to in ono. Kasneje mi je postalo jasno, da jaz v bistvu živim – to sem si morala priznati – neko svoje majhno, bedno življenje, ki se sploh ne spremeni. Sploh ne vem, kaj naj mislim. Vsakih nekaj sezon zamenjaš neko življenjsko filozofijo, prebereš knjigo, če te navduši, prebereš še kašen roman, ampak na koncu si vseeno na istem. Nič se ne spremeni. Isto trpiš, ne veš, kaj bi tu počel, boriš se s tem življenjem. Po drugi strani pa samo padaš.

Moje srečanje s presežnim svetom se je začelo čisto preko življenjskih težav. Izhajam iz ateistične družine, ampak v vsaki ateistični družini je nekdo, ki močno veruje – to je bila moja babica. Živiš po tem, kar trdijo – da seveda Boga ni in s smrtjo je vsega konec. To se mi je zdelo strašno, zdelo se mi je pregrozno. To je tako malo, tako bedno, da umreš in da vsa ta lepota potem kar zgine, sploh nikogar ne zanima tvoje življenje. Potem pa sem slišala, da so pa ljudje, ki trdijo nekaj drugega. Da Bog je. Saj vidiš, zato so cerkve, pa se mi je zdelo prav res – trdijo, da ni Boga, zrušiti pa si jih ne upajo. Te cerkve so v bistvu najbolj impozantne stavbe, v katerokoli mesto prideš. In potem mi je bilo to dovolj. Se pravi, obstaja šansa, da Bog je. To ni res, kar tisti govorijo. Po smrti se življenje nadaljuje, to je bilo sploh super, ker sem se smrti zelo bala. Kasneje potem prideš v življenjske situacije, ki te spravijo na kolena. Prva taka je bila, ko sem bila stara 34 let. Ljudje so mi govorili, da mi zdaj lahko samo še Bog pomaga, res je bila grozna. Takrat sem v Celju prvič stopila v cerkev sv. Danijela. Nisem si upala noter. Klečala sem blizu vhoda in sem Ga res goreče prosila in jokala. Čez dva dni se je ta čudež, za katerega sem prosila, zgodil. Nenavadno je bilo, ne samo to, da me je slišal, da se je ta čudež zgodil, ampak, kot piše v enem od psalmov, kako začutiš to Božjo bližino, ko natančno veš. Ta občutek me do danes ni zapustil. Ko sem to razlagala prijateljicam, so mi rekle: »Saj veš, da si igralka, imaš burno domišljijo. To bi se itak zgodilo, tudi če ti ne bi šla tja«. Ampak sem vedela, da to ni res, da je to absolutno bil čudež. Čez dva dni sem tja nesla ene krasne vrtnice in še vedno nisem upala v cerkev, zato sem jih nastavila na tla. In slučajno pride mimo duhovnik in pravi: »Ja, vodo potrebujejo, jih bom nesel na oltar.« Tako sem se opogumila in prvič stopila v cerkev, seveda čisto v zadnjo vrsto. Potem sem v bistvu počasi začela zahajati v cerkev in jo občudovala. Začela sem brati knjigo Zgodovina religioznih verovanj in idej. Veste, to je tak supermarket božanstev in zanimivo, da sem krščanstvo kar preskočila, ker se mi je zdelo, koliko ljudi je tukaj, vsa ta imena, bi me moral nekdo naučiti. Na tak način, da sem molila k nekemu neznanemu Bogu, sem živela dvanajst let. Ko sem bila stara 49 let sem se spet znašla v eni kaotični, grozni situaciji, in takrat mi je dragi Bog, ker sem ves čas govorila: »Reši me«, podaril vero v Jezusa, tukaj v mariborski stolnici. To, da sem vedela, da verujem v Jezusa, je bil tisti glavni prelom. Na glas sem rekla: »Jaz verujem v Jezusa Kristusa«. Prva misel je bila, zakaj tako pozno. Zakaj si pustil, da se toliko namatram? Saj sem skoraj umrla, bila sem že čisto adijo … Potem pa sem razumela, da v bistvu, kot pravi pisatelj Juilan Green: »Bog mora včasih nekomu zlomiti srce, da lahko stopi vanj«. To se je meni zgodilo. Počasi sem razumela, da je moje srce bilo nekako okovano. Kljub vsej občutljivosti, ki sem jo imela kot igralka, je bilo okovano, da ne bi mogla sprejeti te nore Jezusove milosti, te popolnoma drugačne logike, ki si je bil navajen. In res sem morala to doživeti, pasti popolnoma na tla, da mi jo je lahko podaril. Seveda se to ne zgodi takoj, moje »rojevanje« na novo od zgoraj je trajalo deset let, sploh preko Cerkve, kar je bilo zame še dodatno presenečenje.

Kako se je vaše spreobrnjenje odražalo na zunaj? V odnosu do najbližjih, prijateljev?

Oni so pač – ker sem se pred tem ločila, hči je šla študirat, zamenjala teater, videlo se mi je, da mi ne gre dobro v življenju, skratka same prelomnice – mislili, da sem si to vse namislila. Da sem nekaj pač morala najti in sem našla Cerkev. Vsi so bili zelo v skrbeh, da zdaj morajo zelo paziti name, da se mi ne zmeša. Zanimivo je, da nisem poznala nikogar v moji družbi, ki bi bil veren. Nikogar nisem poznala, ki bi mu lahko rekel, da je veren. Včasih, ko mi kdo zaupa svoje težave, in vem da ni vernik, mu direktno povem: »Če hočeš, da sem iskrena s teboj, tebe lahko reši samo Jezus Kristus. Če ti je beseda spoved pretežka, pojdi h kakemu duhovniku, pa se vsaj pogovori z njim. Verjemi, edini pravi odgovori so tam. Niti en psihoterapevt, nihče ti tega ne more podariti.« Moram reči, da me kar poslušajo, ker mnogokrat pridejo, ko dajo skozi že vse te vzhodnjaške prakse. Tudi jaz sem prejadrala cel new age, vse sorte teh zadev. Tako, da jim kar direktno rečem. Jaz nisem imela nikogar, ki bi me lahko tako vzpodbudil ali pa me sploh v to smer usmerjal, tako da sem res po kolenih prišla do sem, kjer sem zdaj. Vsi domači so bili čisto iz sebe. Veste, ko sam doživljaš te stvari, to so dejansko čudeži, to je tako neverjetno, kako se Bog k tebi obrne. Jaz vsak dan pišem dnevnik in ko berem strani iz tistega časa, piše: »Ne morem verjet, kako zelo si se obrnil k meni, ne razumem točno, kaj hočeš od mene, ampak ubogala te bom, čutim da mi hočeš dobro in čutim, da si ti edini, ki me bo rešil.« To so bili res veliki čudeži. Seveda vsi vidijo, da si ti zdaj nenadoma kar naprej v cerkvi, bereš te stvari, začneš s postom, vsi so v skrbeh. Kasneje si navdušen, ker se dogajajo zelo lepe stvari. Na primer vedno, ko sem šla iz naše Pravoslavne cerkve, sem imela na mostu občutek, kot da se bom dvignila. Enkrat sem imela en težek trenutek in sem poklicala bivšega moža. Čeprav nisva bila več skupaj, sem mislila, da me je res videl že v vseh izdajah, on bo še najmanj šokiran. Vem, da sem ga poklicala neko jutro in mu jokaje pripovedovala, verjetno nore stvari. Kasneje mi je hči rekla, ker je bila na nekem predavanju, da jo je osemkrat klical, in ji je samo na kratko rekel: »Tvoji materi se meša«.

V gledališču sem videla, da so bili prijazni z menoj. Nihče mi nikoli ni rekel nič grdega. En kolega, ki je imel velike težave, mi je rekel enkrat: »Glej, saj je fajn, kaj vse pripoveduješ, ampak eno stvar mi povej. Kdo te je pooblastil?« Po človeški logiki mora biti nekdo, ki me je postavil. Zakaj bi sicer jaz to pripovedovala? Če to doživiš, je nekaj, kar moraš govoriti, čustva te preplavljajo, ampak nekako ga nisem prepričala. Sem pa ob njem doživela, tukaj na Poštni ulici nekaj neverjetnega. On je, kot marsikateri igralec, tam pil in me je videl, kako sem hodila. Začel je vpiti: »Božja poslanka prihaja«, vsi ljudje so se seveda obračali. Pridem do njega in on nadaljuje: »Jaz sem rekel tistemu tvojemu tam gor …« s svojim blasfemičnim monologom in jaz sem samo čakala da neha, da mu lahko svoje povem, saj sem bila res jezna. Ko je nehal govoriti in sem mu želela povedati svoj jezni monolog, je mene dobesedno zadela ta Božja ljubezen, in jaz sem tega človeka – da nisem mogla verjeti, kaj delam – objela in mu rekla: »Glej, vse bo v redu, Bog te ima rad«. In, tako kot pravi Fausti: »Samo ljubezen rodi ljubezen«, se je čisto zmehčal in mi na lep način rekel tisto, kar sem mu jaz na grd način želela, in se mi opravičil. Bog mi ni pustil, da bi porušila nekaj, kar se med njima dogaja.

Zakaj ravno Pravoslavna Cerkev? Kako dobro ste poznali katoliško tradicijo?

To bi težko razložila. Kasneje so mi povedali, da so me hoteli kot otroka krstiti. Ko sem se rodila v Črni gori, je bil moj oče oficir v Ljubljani. Točno so že vedeli, v kateri samostan bi me nesli, ampak, ker je nekdo v zadnjem trenutku to preprečil, ker je rekel, da bo zaradi tega oče izgubil službo, in ker živi v Sloveniji, kjer so katoliki, bo to sploh velik problem. In tako potem nisem bila krščena, da se je na koncu lahko zgodila ta Božja volja, kljub temu, da sem jaz ves čas sedela v katoliških cerkvah. Moja hči je bila prva, ki mi je padla na misel, da bi se krstila, ko sem videla, kaj se je meni zgodilo. Mati, ki prej ni nikoli o tem govorila, zdaj nenadoma reče: »Jaz te na kolenih prosim; vem, da ne razumeš; vem, da ne veruješ, ampak daj se krstiti, kasneje boš razumela«. Nekoč mi je rekla, da če ji še enkrat to omenim, se sploh ne bo krstila, in seveda sem se ustrašila in dve leti molčala in v stolnico zahajala molit. Čez dve leti je rekla: »No mati, zdaj pa uporabi vse svoje zveze, midve z Evo (njena prijateljica), se bova krstili«. Vsa ta leta me sploh ni jemala kot neko avtoriteto, ker je ta pot bila najbližje, neprepričljiva. Mislim, da nekateri v družini še zdaj čakajo, da se bo nekaj zgodilo, da to vse ni res, da se bo izkazalo, da sem si vse skupaj namislila. V bistvu sem ji šla vsa ta leta na živce, tudi s svojimi javnimi pričevanji. Zadnjič sem prvič po vseh teh letih – 1. marca bo osemnajst let, odkar sem krščena – imela pogum, da sem jo prosila, da si piševa pisma (ker jaz nimam niti avta), in da mi napiše, kako točno je ona srečala Jezusa in kdaj je začela verovati, ker je tega prej nisem upala vprašati. In mi je odpisala in sem bila pretresena. Kar naprej sem brala to pismo. Bilo je smešno, ko sva se pogovarjali po telefonu, sem ji rekla: »Vprašaj Klaro (moja vnukinja), od kdaj ona veruje,« in sem od zadaj slišala: »Od rojstva!«. Tako da imamo končno otroka, ki mu je vera položena v zibelko.

Med nami so večina mladi. Kaj jim imate povedati?

Moram vam najprej reči, vi morate mene razumeti. Vedno, ko gre za mlade, mi je malo težko, ker si mislim, kaj bom zdaj jaz, koliko sem stara, moja pot se že itak končuje, to so pa krasni mladi ljudje, ki poznajo Jezusa, ki živijo za njega. Toliko so stari, pa tako živijo, kaj jim sploh še lahko jaz povem, razen to, da je Bog res dober, da poznam njegovo milost, da se je k meni obrnil. V bistvu vedo več kot jaz, prej so začeli. Vedno sem očarana, ko srečam mladega človeka, ki veruje – to mi je nekaj najlepšega, kar sploh lahko je. Vedno, ko srečam človeka, ki veruje, si želim, da bi ostal v tem odnosu, da se ne bi nikoli zgodilo nič takega, da bi se ta odnos pretrgal. Čeprav vem, da se mnogokrat tudi to zgodi in da je Njegova milost taka, da počaka. Tudi to je normalno. Hči mi je rekla, da sta se s Klaro pogovarjali in da jo je vprašala, kaj bi se ji zdelo najbolj strašno v življenju. In je Klara odgovorila: »Če bi nehala verovati v Jezusa«. In mislim, da bi bilo to res grozno. Tako, kot je rekel Peter: »Kam pa naj gremo?«. Še posebej zdaj, ko gledamo to norišnico, res nimaš kam iti. Tako da brez Njega ni nič.

En komentar

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja