EURO NA DAN, SDM 2023 NI DALEČ STRAN!

Varčuj od 28. 1. 2022 do 1. 8. 2023
in si v 550 dneh privarčuj 550 €!

Ker se postni čas naglo približuje (letos 2. marec) in nas običajno kar nekako »pograbi« kot vodni tok in hitro odnese proti cilju, je prav, da že prej razmišljamo, katere dejavnosti bomo ponudili mladim v postnem času. Gotovo boste mlade povabili na križev pot, spokorno bogoslužje ali organizirali kakšno postno romanje. Ob tem pa vam ŠOM Maribor ponuja možnost duhovnih dogodkov, vezanih na postni čas.

Izvedba judovske pashe

Ekipa ŠOM vam ponuja možnost izvedbe pashalne večerje za mlade v vaši župniji. Pashalno večerjo bomo pripravili skupaj in po navodilih tudi zaužili.
Po dogovoru z vami izberemo termin, vi z mladimi pripravite potrebne sestavine večerje, zaključne priprave pa bi naredili skupaj (priprava mize, jedil … ). Podrobnosti (velikost prostora, sestavine in drugo …) se dogovorimo po prijavi.
Prijave zbiramo do 15. marca 2022.

Izvedba postne duhovne obnove za mlade v vaši župniji

Za postni čas vam ekipa ŠOM ponuja možnost izvedbe postne duhovne obnove za mlade v vaši župniji. Tema duhovne obnove je TRPLJENJE, KI ODREŠUJE. Duhovna obnova traja štiri ure in vključuje sveto mašo in spokorno bogoslužje.
Prijave zbiramo do 15. marca 2022.

PRIJAVE: [email protected]

Jure Sojč in Samo Pučnik
voditelja ŠOM-Maribor

Natisni plakat (PDF) >>>

Zakaj pa?
Mladi iz nadškofije Maribor bodo skupaj z nadškofom Alojzijem predali križ Svetovnega dneva mladih mladim in škofu Petru iz škofije Murska Sobota.

Prekmurcem izročimo križ in gremo domov?
Neeee, križ bomo izročili med sveto mašo, ki jo bodo sooblikovali mladi iz obeh škofij.

Ahaaa, torej sveta maša in to je to.
Tudi to še ni vse. Po sveti maši sledi slavljenje križa, med katerim lahko greš k sveti spovedi. Pa bi bilo fajn, da izkoristimo to priložnost, ker bomo malo pred praznikom božiča.

Pol pa gremo. Sam s prevozom ne vem, kak bomo?
Nič ne skrbi. Organiziran bo avtobusni prevoz iz Maribora. Prijaviš se lahko na tej SPLETNI PRIJAVNICI.

Ja, nič te. Se vidimo.

»Vstani! Postavljam te za pričo tega, kar si videl.«

V ponedeljek, 27. septembra, je izšla poslanica papeža Frančiška za 36. svetovni dan mladih, ki se bo letos obhajal na škofijski ravni 21. novembra, na slovesni praznik Kristusa, Kralja vesoljstva. Tokrat bo potekal pod geslom »Vstani! Postavljam te za pričo tega, kar si videl.« (prim. Apd 26,16)

»Vstani! Postavljam te za pričo tega, kar si videl« (prim. Apd 26,16)

Dragi mladi!

Rad bi vas še enkrat prijel za roko, da bi skupaj nadaljevali duhovno romanje, ki nas vodi proti Svetovnemu dnevu mladih v Lizboni 2023.
Lani, tik pred razširjenjem epidemije, sem podpisal sporočilo, katerega tema je bila »Mladenič, rečem ti, vstani« (prim. Lk 7,14). Gospod nas je v soji previdnosti že hotel pripraviti na težak, izziv, ki smo ga kmalu doživeli.

Po vsem svetu so se morali spoprijeti s trpljenjem zaradi izgube tolikih dragih ljudi in zaradi socialne izolacije. Izredne zdravstvene razmere so tudi vam, mladi – ki ste po naravi usmerjeni navzven – preprečile, da bi šli v šolo, na univerzo, na delo, srečat drug drugega … Znašli ste se v težkih razmerah, ki jih niste bili vajeni obvladovati. Tisti, ki so bili manj pripravljeni in brez podpore, so se čutili izgubljeni. V številnih primerih so se pojavile družinske težave, pa tudi brezposelnost, depresija, osamljenost in zasvojenosti. Da ne govorimo o nakopičenem stresu, o napetostih in izbruhih jeze, o povečanju nasilja.

Bogu hvala pa to ni edina plat medalje. Če nam je preizkušnja pokazala našo krhkost, je pokazala tudi naše kreposti, med katerimi je pripravljenost za solidarnost. V vseh koncih sveta smo videli številne ljudi, med katerimi veliko mladih, ki se borijo za življenje, sejejo upanje, branijo svobodo in pravičnost, ki so tvorci miru in graditelji mostov.
Ko pade mlad človek, v nekem smislu pade človeštvo. Res pa je tudi, da ko se dvigne mlad človek, je kot bi dvignil ves svet. Dragi mladi, kakšne možnosti so v vaših rokah! Kakšno moč nosite v svojih srcih!

Tako Bog danes še enkrat pravi vsakemu izmed vas: »Vstani!« Iz vsega srca upam, da nam bo to sporočilo pomagalo, da se bomo pripravili na nove čase, na novo stran v zgodovini človeštva. A brez vas, dragi mladi, ni mogoče začeti znova. Da bi si svet opomogel, potrebuje vašo moč, vaše navdušenje, vašo zavzetost. V tem smislu bi skupaj z vami rad premišljeval o odlomku iz Apostolskih del, v katerem Jezus reče Pavlu: »Vstani! Postavljam te za pričo tega, kar si videl« (prim. Apd 26,16).

Pavel priča pred kraljem

Vrstica, pri kateri se navdihuje tema Svetovnega dneva mladih 2021, je vzeta iz Pavlovega pričevanja pred kraljem Agripo, medtem ko je v zaporu. On, ki je bil nekdaj sovražnik in preganjalec kristjanov, je sedaj sojen ravno zaradi svoje vere v Kristusa. Po približno petindvajsetih letih apostol pripoveduje svojo zgodbo in temeljni prizor svojega srečanja s Kristusom.
Pavel prizna, da je v preteklosti preganjal kristjane, dokler nekega dne, ko je šel v Damask, da bi nekatere aretiral, njega in njegovih tovarišev ni ovila luč, »svetlejša od sončne svetlobe« (prim. Apd 26,13), samo on pa je slišal »glas«: Spregovoril mu je Jezus in ga poklical po imenu.

»Savel, Savel!«

Skupaj se poglobimo v ta dogodek. Ko ga je Gospod poklical po imenu, je Savlu dal razumeti, da je osebno pozna. Kot bi mu rekel: »Vem, kdo si, vem, kaj nameravaš, kljub temu govorim prav s teboj.« Pokliče ga dvakrat, v znamenje posebne in zelo pomembne poklicanosti, kot je to storil z Mojzesom (prim. 2 Mz 3,4) in s Samuelom (prim. 1 Sam 3,10). Pavel, ki je padel na tla, je spoznal, da je priča Božji manifestaciji, močnemu razodetju, ki ga pretrese, vendar ga ne uniči, pač pa ga kliče po imenu.

Dejansko samo osebno, ne anonimno srečanje s Kristusom spremeni življenje. Jezus pokaže, da dobro pozna Savla, da ga »pozna od znotraj«. Čeprav je Savel preganjalec, čeprav je v njegovem srcu sovraštvo do kristjanov, Jezus ve, da je to posledica nevednosti in želi v njem pokazati svoje usmiljenje. Prav ta milost, ta nezaslužena in brezpogojna ljubezen bo tista luč, ki bo korenito spremenila Savlovo življenje.

»Kdo si, Gospod?«

Spričo te skrivnostne navzočnosti, ki ga kliče po imenu, Savel vpraša: »Kdo si, Gospod!« (Apd 26,15). To vprašanje je skrajno pomembno in v življenju ga moramo vsi prej ali slej postaviti. Ni dovolj, da smo druge slišali govoriti o Kristusu, nujno je, da osebno govorimo z njim. V bistvu to pomeni moliti. Gre za neposredno govorjenje z Jezusom, pa čeprav so naša srca še vedno v neredu, misli polne dvomov ali celo prezira do Kristusa in kristjanov. Želim si, da bi vsak mlad človek v globini svojega srca prišel do tega, da bi postavil to vprašanje: »Kdo si, Gospod?«
Ne moremo domnevati, da tudi v dobi internega vsi poznajo Jezusa. Vprašanje, ki ga številni ljudje naslavljajo na Jezusa in na Cerkev, je ravno to: »Kdo si?« V vsej pripovedi o poklicu sv. Pavla, on edinkrat spregovori. In na njegovo vprašanje Gospod takoj odgovori: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš« (prav tam).

»Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš!«

S tem odgovorom Gospod Jezus Savlu razodene veliko skrivnost: da se istoveti s Cerkvijo, s kristjani. Do tedaj Savel ni videl nič Kristusovega, razen vernikov, ki jih zapiral v ječe (prim. Apd 26,10) in sam glasoval za njihovo smrtno obsodbo (prav tam). Videl je, kako so kristjani na zlo odgovarjali z dobrim, na sovraštvo z ljubeznijo, ko so sprejemali krivice, nasilje, obrekovanje in preganjanje, ki so jih pretrpeli zaradi Kristusovega imena. Če torej dobro pogledamo, je Savel na neki način – ne da bi to vedel – srečal Kristusa: srečal ga je v kristjanih!

Kolikokrat smo slišali reči: »Jezus da, Cerkev ne«, kot bi eden lahko bil alternativa drugi. Ne moremo poznati Jezusa, če ne poznamo Cerkve. Jezusa lahko spoznamo samo po bratih in sestrah njegove skupnosti. Ne moremo se v polnosti imenovati kristjani, če ne živimo cerkvenostne razsežnosti vere.

»Težko ti je, da se upiraš ostnu«

S temi besedami je Gospod nagovoril Savla, ko je padel na tla. A kot bi že dolgo na skrivnosten način govoril z njim, ga skušal pritegniti k sebi, Savel pa se je upiral. Isto blago »grajo« Gospod nameni vsakemu mlademu človeku, ki se oddaljuje: »Doklej boš bežal pred mano? Zakaj ne slišiš, da te kličem? Čakam na tvojo vrnitev.« Kakor prerok Jeremija tudi mi včasih rečemo: »Ne bom več mislil nanj« (Jer 20,9). A v srcu slehernega je kakor goreč ogenj: tudi če ga hočemo zadržati, nam ne uspe, ker je močnejši od nas.
Gospod izbere nekoga, ki ga celo preganja, ki mu do njega in do njegovih povsem sovražen. Vendar ni človeka, ki bi bil za Boga nepopravljiv. Z osebnim srečanjem z njim je vedno mogoče ponovno začeti. Noben mlad človek ni zunaj dosega milosti in Božjega usmiljenja. Za nikogar ne moremo reči: predaleč je … prepozno je… Koliko mladih strastno nasprotuje in gre proti toku, v srcu pa skrivajo potrebo po zavzetosti, da bi ljubili na vso moč, da bi se poistovetili s poslanstvom! Jezus v mladem Savlu vidi ravno to.

Prepoznati svojo slepoto

Lahko si predstavljamo, da je bil pred srečanjem s Kristusom, Savel v nekem smislu »poln sebe«, da se je imel za »velikega« zaradi svoje moralne popolnosti, zaradi svoje gorečnosti, zaradi svojega izvora, za svojo kulturo. Vsekakor je bil prepričan, da ima prav. Ko pa se mu je Gospod razodel, ga je »vrglo na tla« in je oslepel. Nenadoma je ugotovil, da ne more videti, ne samo telesno, ampak tudi duhovno. Njegove gotovosti se majejo. V duši čuti, da je bilo tisto, kar ga je gnalo s tolikšno strastnostjo – gorečnost za odstranitev kristjanov – popolnoma zgrešeno. Zavedel se je, da ni absolutni nosilec resnice, temveč da je zelo daleč od nje. Skupaj z njegovo gotovostjo je padla tudi njegova »veličina«. Nenadoma je postal izgubljen, krhek, »majhen«.

Ta ponižnost – zavedanje lastne omejenosti – je temeljna! Kdor misli, da ve vse o sebi, o drugih in celo o verskih resnicah, bo s težavo srečal Kristusa. Ko je Savel oslepel, je izgubil svoje oporne točke. Ostal je sam, v temi; jasna sta mu samo svetloba, ki jo je videl, in glas, ki ga je slišal. Kakšno protislovje: ravno takrat, ko človek spozna, da je slep, začne videti!

Po preblisku na poti v Damask, se bo Savel raje imenoval Pavel, kar pomeni »majhen«. Ne gre za nickname ali za »umetniško ime« – danes tako v rabi tudi med navadnimi ljudmi: ob srečanju s Kristusom se je v resnici počutil tako, ko je podrl zid, ki mu je preprečeval, da bi se resnično spoznal. Sam o sebi pravi: »Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev (1 Kor 15,9).

Sveta Terezija iz Lisieuxa je skupaj z drugimi svetniki rada ponavljala, da je ponižnost resnica. Danes naše dneve začinijo številne »zgodbe«, zlasti za družbenih omrežjih, ki so pogosto umetno zasnovane z veliko opreme, kamer, različnih ozadij. Vedno bolj se iščejo odrske luči, ki so izurjeno usmerjene, da lahko »prijateljem« in »sledilcem« pokažemo podobo sebe, ki včasih ne odraža lastne resnice. Kristus, opoldanska luč, prihaja, da nas razsvetli, da nam vrne našo pristnost, ko nas osvobodi vseh mask. Jasno nam pokaže, kaj smo, ker nas ljubi takšne, kakršni smo.

Spremeniti pogled

Pavlovo spreobrnjenje ni povratek nazaj, ampak pomeni popolnoma nov pogled. Dejansko gre naprej proti Damasku, vendar ni več isti, kot prej, je drugačen človek (prim. Apd 22,10). V vsakdanjem življenju se lahko spreobrnemo in prenovimo ter počnemo stvari, ki jih običajno počnemo, vendar s spremenjenim srcem in z drugačno motivacijo. V tem primeru Jezus izrecno zahteva od Pavla, da gre v Damask, kamor se je bil namenil. Pavel uboga, vendar so se tokrat nameni in vidiki njegovega potovanja korenito spremenili. Odslej bo resničnost gledal z drugačnimi očmi. Prej so bile to oči preganjalca, odslej bodo to oči pričevalca. V Damasku ga Ananija krsti in ga uvede v krščansko skupnost. V tišini in molitvi bo Pavel poglobil svoje doživetje in novo identiteto, ki mu jo je podaril Gospod Jezus.

Ne zapravljajmo moči in zavzetosti mladih

Pavlovo stališče pred srečanjem z vstalim Jezusom nam ni zelo tuje. Ta moč in ta strast živita tudi v vaših srcih, dragi mladi! A če vam tema v vas in okoli vas preprečuje, da bi pravilno videli, tvegate, da se boste izgubili v nesmiselnih bitkah in celo da postanete nasilni. Žal boste prve žrtve vi sami in tisti, ki so vam najbolj blizu. Obstaja tudi nevarnost, da se bojujemo za zadeve, ki v začetku branijo resnične vrednote, ki pa s pretiravanjem postanejo uničujoče ideologije. Koliko mladih danes zaradi svojih političnih ali verskih prepričanj postane orodje nasilja in uničenja v življenju mnogih! Nekateri digitalni domorodci v virtualnem okolju in na socialnih omrežjih najdejo nova bojišča in se brez očitkov vesti zatekajo k fake news za širjenje strupov in rušenje svojih nasprotnikov.
Ko Gospod vdre v Pavlovo življenje, ne izniči njegove osebnosti, ne prekliče njegove gorečnosti in zavzetosti, ampak da rodovitnost tem njegovim darovom, da bi iz njega naredil velikega oznanjevalca evangelija do konca sveta.

Apostol poganov

Pavel je kasneje znan kot “apostol poganov”: on, ki je bi farizej in tenkočuten spolnjevalec postave! Še drugo protislovje: Gospod zaupa prav tistemu, ki ga je preganjal. Tako kot Pavel lahko vsak izmed nas v globini srca sliši glas, ki mu pravi: “Zaupam vate. Poznam tvojo zgodbo in jo skupaj s teboj jemljem v svoje roke. Čeprav si bil pogosto proti meni, te izvolim in te napravim za svojo pričo.” Božja logika lahko iz najhujšega preganjalca naredi velikega pričevalca.
Kristusov učenec je poklican, da je “luč sveta” (Mt 5,14). Pavel mora pričevati o tem, kar je videl, vendar je sedaj slep. Pred novim protislovjem smo! Vendar se bo Pavel ravno preko tega svojega osebnega izkustva lahko prepoznal v tistih, h katerim ga Gospod pošilja. Postavljen je namreč, “da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči” (Apd 26,18).

“Vstani in pričuj!”

Ko sprejmemo novo življenje, ki nam je dano v krstu, od Gospoda prejmemo tudi poslanstvo: “Moja priča boš!” Gre za poslanstvo, ki se mu je treba posvetiti, ki spremeni življenje.

Danes je Kristusovo povabilo Pavlu namenjeno vsakomur izmed vas, mladi: Vstani! Ne morete ostati na tleh in se “smiliti sami sebi”; čaka vas poslanstvo! Tudi ti si lahko priča del, ki jih je Jezus začel uresničevati v tebi. Zato ti v Kristusovem imenu pravim:
–   Vstani in pričuj o svoji izkušnji slepca, ki je srečal svetlobo, ki je videl Božjo dobroto in lepoto v samem sebi, v drugih in v občestvu Cerkve, ki premaga vsako osamljenost.
–   Vstani in pričuj o ljubezni in spoštovanju, ki ga lahko vzpostavimo v človeških odnosih, v družinskem življenju, v dialogu med starši in otroki, med mladimi in starimi.
–   Vstani in brani družbeno pravičnost, resnico in pravšnjost, človekove pravice, preganjane, uboge in ranljive, tiste, ki v družbi nimajo glasu, migrante.
–   Vstani in pričaj za nov pogled, ki ti omogoča videti stvarstvo z očmi, polnimi čudenja, ti omogoča prepoznati zemljo kot naš skupni dom in ti da pogum, da braniš celostno ekologijo.
–   Vstani in pričaj, da se lahko neuspešna bivanja obnovijo, da osebe, ki so mrtve v duhu, lahko vstanejo, da zasužnjeni lahko postanejo svobodni, da srca, ki jih stiska žalost, najdejo upanje.
–   Vstani in z veseljem pričuj, da Kristus živi! Razširjaj njegovo sporočilo ljubezni in odrešenja med svoje sovrstnike, v šoli, na univerzi, pri delu, v digitalnem svetu, povsod.

Gospod, Cerkev in papež zaupajo v vas in vas postavljajo za priče mnogim drugim mladim, ki jih srečajo na “poteh Damaska” našega časa. Ne pozabite: “Če je kdo zares izkusil odrešilno Božjo ljubezen, ne potrebuje veliko pripravljalnega časa, da bi se odpravil oznanjat. Ne more čakati, da mu bodo dodelili veliko pouka ali dali dolga navodila. Vsak kristjan je misijonar toliko, kolikor se je srečal z Božjo ljubeznijo v Jezusu Kristusu.” (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 120).

Vstanite in obhajajte Svetovni dan mladih v krajevnih Cerkvah!

Vse vas, mladi sveta, ponovno vabim, da se udeležite tega duhovnega romanja, ki nas bo pripeljalo do obhajanja Svetovnega dneva mladih v Lizboni leta 2023. Naslednje srečanje pa je v vaših krajevnih Cerkvah, v različnih škofijah in eparhijah sveta, kjer se bo na praznik Kristusa Kralja -na krajevni ravni – obhajal Svetovni dan mladih 2021.

Upam, da bomo lahko vsi živeli te stopnje kot pravi romarji in ne kot “verski turisti”! Odprimo se presenečenjem Boga, ki želi, da bi njegova luč zasijala nad našo potjo. Odprimo se poslušanju njegovega glasu tudi preko naših bratov in sester. Tako bomo drug drugemu pomagali, da bomo skupaj vstali in bomo v tem našem zahtevnem zgodovinskem trenutku postali preroki novih časov, polni upanja! Sveta Devica Marija, prosi za nas.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 14. septembra 2021, na praznika povišanja sv. Križa

Frančišek

Prvi dan:
Odhod iz Maribora – Slomškov trg 19 ob 8.00. Z avtomobili (s kombijem) se odpeljemo na izhodišče Jakobe (1410 m), od koder krenemo proti Peci. Pot je lahka in vodi skozi gozd in travnate planjave. Na poti se bomo ustavili na Domu na Peci, kjer bomo imeli postanek in malico. Od Doma se bomo podali proti Mali Peci in proti vrhu Pece. Lahke in počasne hoje je 2 uri in pol. V ponedeljek je potrebno imeti s sabo malico in pijačo, ki jo bomo imeli iz svojega nahrbtnika. Tudi zajtrk poje vsak sam doma.

Drugi dan:
Ivarčko jezero – Uršlja gora (Plešivec) (čez Kozji hrbet)
Od župnišča, kjer bomo spali, se bomo s prevozom (lahko bi tudi peš) odpeljali do Ivarčkega jezera, od koder se bomo podali na pot po gozdnih vlakah in del tudi po cesti. Kasneje se bomo nekoliko bolj strmo povzpeli proti vrhu. Kljub temu, da je pot nekoliko bolj strma, ni naporna in tudi ni dolga. Po treh urah hoje prispemo na vrh Uršlje gore, kjer stoji znamenje križa. Približno pet minut hoje naprej je Dom na Uršlji in najvišje ležeča cerkev v Sloveniji, posvečena sv. Uršuli. Dom je običajno odprt in je možno kupiti kaj toplega za pojesti in spiti.

V Maribor se vrnemo med 19.00 in 20.00.

Na obeh vrhovih bomo obhajali sveto mašo. Potrudili se bomo skupaj zmoliti večernice in hvalnice, ki jih imate vsi na svojih telefonih.

Za pohod je potrebna primerna oprema.
Obvezni so:
– Planinski čevlji, ki jih je dobro že prej obuti in nositi, da vas ne bodo ožulili. Planinski čevlji so obvezni, teniske ali nizki pohodni čevlji niso planinski čevlji in ne zadoščajo.
– Termoflis ali pulover, kapa in seveda anorak.
– Če ste vajeni hoditi s pohodnimi palicami, jih vzemite s seboj.
– Glede hrane in pijače bodimo gospodarni in ne nosimo preveč, pa tudi ne premalo.

Cena dvodnevnega programa je 30€ in vključuje prevoz in spanje.

PRIJAVE: [email protected]

»Sprejem križa smo pričeli s sveto mašo. Nato smo križ mladih ponesli pred stolnico, kjer je sledil zunanji program. Ponesti križ ven pomeni nesti oznanilo odrešenja tudi tistim, ki so se od Cerkve oddaljili ali pa nikoli niso bili v stiku s Cerkvijo. Češčenje križa so sooblikovali skupina Abend s pesmijo in slavljenjem, duhovniki z nagovori ter mladi s prošnjami. Srečanje se je zaključilo s krajšo adoracijo in blagoslovom z Najsvetejšim. Bilo je lepo in doživeto. Prepričan sem, da smo vsi lahko začutili sporočilo in skrivnost križa – neizmerno ljubezen, s katero je Jezus dal za nas svoje življenje, da bi mi lahko živeli v polnosti. Posebej sem hvaležen za navzočnost g. nadškofa in ostalih duhovnikov, ki so tako pokazali, da so radi z mladimi ter da radi molijo z nami in za nas.«

Marija Kričej in Eva Kovačevič sta večer strnili v naslednje vrstice:

»Ta križ, ki prikazuje trpljenje, je združil mlade in nas nagovoril. Se nas dotaknil in nam vlil moči in upanja. Tistega upanja, ki traja, in ki nikoli ne ugasne. Čisto vsak prisoten je doživel čudovit večer.«

Večer je bil zelo bogat uvod v nedeljo, teden in že skoraj (s Stično) tudi v obdobje mladih.

Še nekaj fotografij >>>

Nedelja mladih je tudi lepa priložnost, da predstavimo celotnemu občestvu dejavnosti, ki so sicer namenjene predvsem mladim. Nedelji mladih bo sledil teden mladih, ki bo hkrati tudi teden priprave na letošnjo jubilejno, štirideseto Stično mladih.

Z nedeljo mladih in tednom mladih se želi mladim izkazati zaupanje, da so »današnje in jutrišnje priče evangelija«.
Vsako občestvo je povabljeno, da se zbere okoli mladih iz svojega občestva, se z njimi sreča, z njimi moli, jim prisluhne … Samo tako bomo naredili korak v smer, da mladi vedno bolj postajajo protagonisti, kot to večkrat poudarja papež Frančišek.
Mladi niso le prihodnost Cerkve, ampak tudi njena sedanjost: so danes, »Božji zdaj«.

Naj nas nedelja in teden mladih spodbudita, da nadaljujemo pot, ki je bila razvidna na sinodi, posvečeni mladim, da bi prešli od pastorale »za« mlade, k pastorali »z« mladimi. Mladi si želijo te odprtosti, zaupanja, pa tudi spremljanja in spodbud na njihovi poti.

+Alojzij Cvikl

Dogodek je v sklopu romanja SDM križa po dekanijah.

Urad za mlade pri Slovenski škofovski konferenci bo v letu 2021/2022 organiziral romanje križa SDM po dekanijah vseh škofij (v dogovoru z voditelji ŠOMov). Namen romanja je močen kerigmatičen nagovor mladih, vabilo na SDM ter povezovanje na lokalni ravni. Osrednji dogodek romanja križa bo na vsaki dekaniji srečanje mladih ob križu, ki bo vsebovalo češčenje križa, nagovor, adoracijo in druženje.

Potek romanja križa po škofijah:
– Začetek 11. 9. 2021 v Nadškofiji Maribor
– Škofija Murska Sobota
– Škofija Celje
– Nadškofija Ljubljana
– Škofija Novo mesto
– Škofija Koper

Romanje križa svetovnega dneva mladih po dekanijah mariborske nadškofije

V času pastoralne priprave na Svetovni dan mladih (SDM), ki bo leta 2023 v Lizboni na Portugalskem, bo po vseh dekanijah v Sloveniji potekalo romanje križa SDM. Namen romanja je mladim omogočiti močno izkušnjo srečanja s Kristusom ter jih povezati na dekanijski ravni. Romanje križa se bo začelo v Mariboru na predvečer nedelje mladih, se pravi v soboto, 11. septembra, na Slomškovem trgu, pred stolnico.

Potem bo križ potoval po dekanijah mariborske nadškofije po naslednjem razporedu:
Dekanija Maribor, od 12. do 24. septembra;
Dekanija Jarenina, od 24. septembra do 1. oktobra;
Dekanija sv. Lenart, od 1. do 8. oktobra;
Dekanija Ptuj, od 8. do 15. oktobra;
Dekanija Velika Nedelja, od 15. do 22. oktobra;
Dekanija Zavrč, od 22. do 29. oktobra;
Dekanija Dravsko polje, od 29. oktobra do 5. novembra;
Dekanija Slovenska Bistrica, od 5. do 14. novembra;
Dekanija Slovenske Konjice, od 14. do 19. novembra;
Dekanija Stari trg, od 19. do 26. novembra;
Dekanija Dravograd – Mežiška dolina, od 26. novembra do 3. decembra;
Dekanija Radlje – Vuzenica, od 3. do 12. decembra.

Papež Frančišek je napisal predgovor k novi knjigi kardinala Raniera Cantalamesse z naslovom »Frančišek, Božji norček«, poroča Radio Vatikan. Pridigar papeške hiše v svojem novem delu predstavlja izročilo brata Pacifica, potujočega pevca, ki je bil eden izmed prvih sobratov sv. Frančiška Asiškega. Papež v svojem zapisu neposredno nagovori mladega bralca:

Ta knjiga je bila namenjena tebi, moj mladi brat v iskanju, in jaz bi te želel uvesti v njeno branje tako, da ti v dar izročam besede, polne velikega spoštovanja in zaupanja, ki ga imam do tebe in vseh mladih.

Morda se ti je zgodilo, da si odprl evangelije in prisluhnil temu, kar je Jezus nekoč rekel v svojem znamenitem govoru na gori: »Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt 7,7-8) To so močne besede, polne velike in zahtevne obljube, vendar pa se bi lahko vprašali: ali jih je treba vzeti zares? Ali bo Gospod res uslišal mojo prošnjo, če ga prosim, ga bom našel, če ga iščem, mi bo odprl, če trkam? Ti bi mi lahko ugovarjal: ali morda ni res, da se včasih zdi, da izkušnja to obljubo zanika? Da mnogi prosijo in ne prejmejo, da iščejo in ne najdejo, da trkajo na nebeška vrata in se izza njih ne sliši nič drugega kot tišina? Se lahko torej tem besedam zaupa ali ne? Ali ne bodo tudi te, tako kot mnoge druge, ki jih slišim okoli sebe, vir utvar in torej razočaranja?

Razumem tvoje dvome in cenim tvoja vprašanja; gorje, če jih ne bi imel; ta vprašujejo tudi mene in me spominjajo na še en svetopisemski odlomek, za katerega se mi zdi, da jih skupaj z Jezusovimi besedami razsvetli v vsej njihovi globini. V Jeremijevi knjigi Gospod po preroku pravi: »Iskali me boste in me boste našli, ker me boste iskali z vsem srcem; dal se vam bom najti.« (Jer 29,13-14) Bog se pusti najti, da, vendar le človeku, ki ga išče z vsem srcem.

Odpri evangelije, beri o Jezusovih srečanjih z osebami, ki so hodile k njemu, in videl boš, kako so se za nekatere izmed njih njegove obljube izpolnile. To so tisti, za katere je temeljno vprašanje postalo to, da bi našli odgovor. Gospod se je pustil najti vztrajnosti nadležne vdove, Nikodemovi žeji po resnici, stotnikovi veri, vpitju vdove iz Naina, iskrenemu kesanju grešnice, gobavčevi želji po zdravju, Bartimajevemu hrepenenju po luči. Vsak izmed teh likov bi lahko upravičeno izrekel besede Psalma 63: »Mojo dušo žeja po tebi, [Bog]; moje telo koprni po tebi kakor suha, izčrpana zemlja brez vode.«

Kdor išče, najde, če išče z vsem srcem; če zanj Gospod postane življenjsko potreben kakor voda za puščavo, kakor zemlja za seme, kakor sonce za rožo. In če dobro pomisliš, je to zelo lepo in zelo spoštljivo do naše svobode: vera se ne podari samodejno, kot dar, za katerega ni bistvena tvoja soudeležba, ampak želi, da se vključiš osebno in z vsem, kar si. Gre za dar, ki želi biti željen. Skratka, je Ljubezen, ki želi biti ljubljena. Morda si iskal Gospoda in ga nisi našel, vendar tudi meni dovoli, da ti zastavim eno vprašanje: kako močna je bila tvoja želja po Njem? Išči ga z vsem zanosom srca, moli, prosi, kliči, vpij, in On se bo dal najti, kakor je obljubil. Kralj verzov, čigar zgodbo boš bral na naslednjih straneh, je ljubil življenje, in kakor vsak mlad človek ga je želel živeti v polnosti. Bil je eden izmed najbolj znanih pevcev svojega časa in v svoji siloviti želji po polnosti je, ne da bi vedel, iskal Njega, ki edini more napolniti človekovo srce. Iskal je in je bil najden.

To nam kaže še globljo resnico: Gospod želi, da ga ti iščeš, da bi te on mogel najti. Deus sitit sitiri, je rekel Gregor Nacianški. To je, Boga žeja po tem, da bi imeli žejo po Njem, da bi nas, ko bi nas našel tako pripravljene, lahko končno srečal. On, ki nas vabi, da bi trkali, se v resnici prvi postavi pred vrata našega srca: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

In če bi danes potrkal na tvoja vrata? Kralj verzov je srečal brata Frančiška nekega dne v samostanu Colpersito v San Severino Marche; njegova beseda ga je presunila in v njem se je vžgala nova iskra. Morda se mu je zgodilo to, kar se je zgodilo sv. Pavlu na poti v Damask: da je Božja luč zasvetila »v naših srcih, da bi v tej svetlobi spoznali Božji sijaj na obličju Jezusa Kristusa.« (2 Kor 4,6) On je videl Frančiška v svetlobi njegove svetosti in je v njem zaslutil lepoto obličja Boga. To, kar je vedno iskal, je zdaj končno našel, in sicer zahvaljujoč svetemu človeku. In, kakor sv. Pavel, je imel tiste stvari, ki so bile zanj dobiček, za izgubo, za smeti, zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa.« (prim. Flp 3,7-9) Takoj je prekinil sleherno odlašanje: »Zakaj bi bilo treba še kaj dodati? Preidimo k dejstvom. Vzemi me od ljudi in me vrni velikemu Vladarju!«

Ko Gospod kliče k sebi, ne želi polovičarstva ali obotavljanja z naše strani, ampak radikalen odgovor. Jezus bi rekel: »Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.« (Mt 8,22) Tisti dan se je rodil novi človek, ne več Guglielmo iz Lisciana, kralj verzov, ampak brat Pacifico, človek, ki ga je napolnjeval nov, prej nepoznan mir. Od tistega dne naprej je ves pripadal Bogu, v celoti je bil posvečen njemu; bil je eden najbližjih tovarišev sv. Frančiška, priča lepote vere.

Zato, moj dragi mladenič/mladenka, medtem ko se zahvaljujem predragemu patru Ranieru za novi dar, ki ga podarja Cerkvi z dragocenimi in modrimi stranmi te knjige, v gotovosti, da bodo zelo dobro dele tistim, ki jih bodo brali, ti želim plodovito branje; in zapomni si: Bog ni nehal klicati; nasprotno, morda daje danes slišati svoj glas bolj kot včeraj. Če boš le zmanjšal jakosti drugih glasov in povečal jakost svojih največjih hrepenenj, boš v sebi in okrog sebe slišal jasen in prodoren glas. Gospod se ne naveliča prihajati nam naproti, nas iskati kakor pastir, ki išče izgubljeno ovco; kakor žena, ki išče izgubljeni denar, kakor Oče išče svoje otroke. Še naprej kliče in potrpežljivo od nas pričakuje isti odgovor, kot ga je dala Marija: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« (Lk 1,38) Če boš imel pogum pustiti svoje gotovosti in se odpreti Njemu, se bo zate odprl nov svet, in tudi sam boš postal luč za druge ljudi.

Hvala za tvoje poslušanje. Nadte kličem Božjega Svetega Duha in tudi ti, če moreš, ne pozabi moliti zame.

Tvoj papež Frančišek

+Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit

VELIKONOČNI INTERVJU Z MARIJO KRIČEJ IN URBANOM HAJNCEM

Ko beremo Sveto pismo, lahko opazimo, da tam vera ni predstavljena z definicijami, temveč z zgodbami. Ko prebiramo Novo zavezo in poslušamo, kako je delal Jezus, opazimo, da se ob določenem vprašanju, kot je greh ali usmiljenje, ni usedel in dejal1: »Dajmo najprej razčistiti pojme«. Govoril je zgodbe. Osebno najraje berem življenjepise svetnikov, ker vidim vero v njeni raznolikosti in resničnosti. Zato je spodaj intervju z dvema mladima katoliškima kristjanoma, ki z veseljem živita svojo velikonočno vero. Marija in Urban bosta sebe predstavila v velikonočni skrivnosti. Preberimo kaj imata povedati.

1. Marija in Urban, če bi vaju morali predstaviti najboljši prijatelji, kaj bi rekli o vama?

Marija: »Polna optimizma, velikodušna, realna, vedno nasmejana, polna energije, prikupno zmedena, raztresena; ko česa ne razume, naredi vse, da poskuša razumeti; rada pozabi na čas, zna razmišljati globoko,« so napisale moje cimre Alja, Neža in Julija. »Si tak nasmejana in pozorna. Vedno misliš na druge. Vedno si za akcijo in za kake nore stvari. Ful zabavno je vedno s tabo,« pa je napisala moja prijateljica Zala. To so vse njihove besede.

Urban: To bi morali vprašati moje prijatelje in ne mene. Mislim, da bi me opisali kot pozitivno osebo, ki je vedno pripravljena pomagati.

2. Kako pa bi se sama predstavila?

Marija: Sem Marija in prihajam iz Selnice ob Dravi. Načeloma sem povprečna najstnica, ki se sicer ne navdušuje nad zabavami. Rada sem v dobri družbi, kjer se da pogovarjati o stvareh, ki presežejo naš človeški um, pa tudi, kjer se lahko skupaj nasmejimo še kako butastim stvarem. Nasploh pa sem srečna. Pa ne tako, da bi se ves čas smejala ali ker ne bi imela nobenih skrbi. Srečna sem, da živim in da mi Bog vsak dan podarja razloge za to.

Urban: Sem Urban, star sem 16 let, prihajam iz župnije Limbuš in trenutno obiskujem prvi letnik Škofijske gimnazije v Mariboru. In seveda, sem vesel in ponosen kristjan.

3. Za nami je lep del postne poti. Kako bi na kratko predstavila bistvo postnega časa?

Marija: Zame je postni čas obdobje prečiščevanja. Po navadi je to »čiščenje« neprijetno, je pa zelo potrebno. Je popolna priložnost, da se odpovemo stvarem, ki nas ločujejo od Boga. Zame bistvo postnega časa ni le odpovedovanje, ampak da pri tem tudi vztrajam. Pa naj bodo to velike ali pa tiste majhne stvari. Vsak dan začeti znova, kljub padcem.

Urban: Postni in velikonočni čas sta zame kakor vzpon na goro. Pot na vrh simbolizira postni čas. Pot začnemo z vso zagnanostjo, a če nimamo dobre kondicije, lahko na njej hitro omagamo. Tako je z našim duhovnim življenjem v postnem času. Na začetku si zadamo razne cilje, ki jih, če nimamo dovolj trdne vere, ne moremo uresničiti. Vrh gore je kakor velika noč. Ko pridemo na vrh smo veseli, da smo zmogli prehoditi pot do vrha. Pot iz gore pa lahko predstavlja velikonočni čas. Ko se vračamo v dolino, podoživljamo, kaj vse smo na vrhu doživeli, in če je bila izkušnja zares lepa, je ne bomo nikoli pozabili. Tako je v velikonočnem času. Če smo veliko noč doživeli res lepo, nas lahko odmev velikonočnega praznovanja spremlja celotni velikonočni čas, nenazadnje vse življenje.

4. Sta se morda čemu posebnemu odrekla v tem času? Ali morda čemu dala več pozornosti in ljubezni?

Marija: Letos sem se bolj sistematsko lotila postnih »obljub«. Najbolj sem se osredotočila na odnose do bližnjih. Mislim, da so odnosi, tako doma v družini kot kjerkoli drugje, temelj za medsebojno razumevanje in sprejemanje drug drugega, ki pa se velikokrat zamajajo in so še toliko bolj potrebni naše pozornosti. Seveda mi vedno ni uspelo.

Urban: Jezus pravi učencem, naj pomazilijo svoje čelo, kadar se postijo, da drugi njihovega posta ne bi opazili. Zaradi tega jaz nerad razlagam naokoli, kaj vse sem storil v postnem času. Saj sami tako ali tako ne moremo ničesar storiti, Bog je tisti, ki daje rast, pravi svetopisemski pisatelj. Postni čas se mi zdi predvsem priložnost, da odkrivamo, kaj Bog želi od nas in ne kaj vse želimo doseči sami.

5. Pred nami so velikonočni prazniki. Se jih veselita?

Marija: Kot otroku mi postni čas res nikoli ni bil pri srcu. Zdelo se mi je, da je to čas, ki je prav težek. Še posebej pepelnica ali pa veliki petek. Ampak, ko sem na veliko soboto zaslišala velikonočno alelujo, pa se je zdelo, kot da je vsa ta teža kar odpadla. Podobno doživljam tudi zdaj, zato se velikonočnih praznikov res veselim. Mislim, da ob novici o vstalem Kristusu, noben kristjan ne more ostati ravnodušen.

Urban: Zagotovo. Praznovanje velikonočnih praznikov je zame najlepše praznovanje. Vsak praznik ima svoj čar, a velika noč je gotovo najlepša in najbolj bogata. Morda tudi zato, ker iz nje nismo naredili komercialnega praznika. Tako lahko v ospredje še bolj prihaja močno krščansko sporočilo tega praznika.

6. Po velikem petku praznujemo veliko soboto, ko se tiho odpravimo proti Božjemu grobu. Kakšno sporočilo ima za vaju to ležeče, pokrito telo mladega juda v grobu?

Marija: Vedno znova me nagovarja, da je to naš Bog. Čisto človeški, nič kaj Božji na pogled. Predvsem mi sporoča, kako velika je Božja ljubezen, ki je vse to naredila za nas. Marsikdo ob pogledu na grob še verjame, da se tu tudi konča. Kot velikonočni kristjani pa lahko na to gledamo le z upanjem in zaupanjem na dan vstajenja, ki bo tudi prišel.

Urban: Ta prizor se nekomu, ki ne hodi v cerkev, verjetno zdi nadvse strašen. Ampak kristjani verujemo v tretji dan, v dan vstajenja. Se mi zdi, da če gledamo v božji grob z vero, lahko v njem vidimo odrešenje. Če pa gledamo v ta božji grob z dvomom v vstajenje, pa je to gotovo strašen prizor. V naši cerkvi je božji grob zmeraj postavljen pod Marijinim oltarjem. In vsako leto znova me nagovarja, kako je Marija doživljala vso to dogajanje. Tako želim tudi sam veliko soboto preživeti kakor Marija – po eni strani čutiti bolečino, po drugi strani pa upati v tretji dan, verovati v vstajenje.

7. Imata doma kakšen poseben običaj praznovanja velike noči?

Marija: Tako izrecnega običaja nimamo. V družini skupaj praznujemo sveto tridnevje, po vstajenjski maši pa imamo skupen zajtrk iz blagoslovljenih jedil ob poslušanju Handlove Messiah.

Urban: Naše praznovanje velike noči je nekako povsem »običajno«. Mene osebno vsako leto najbolj nagovarja velikonočna vigilija, saj po tem obredu najbolj nazorno vstopamo v skrivnost vstajenja. Najprej se skozi starozavezne odlomke sprehodimo skozi zgodovino odrešenja, ki doživi svoj vrhunec s Kristusovim vstajenjem v novi zavezi. Vigilija se po odlomkih iz nove zaveze nadaljuje z Evharističnim slavjem, ko se pred našimi očmi ponovno odvije prizor Kristusove smrti in vstajenja.

8. Kaj vama pomeni velika noč?

Marija: Z veliko nočjo dobi vse smisel. Tisto tako nesmiselno trpljenje na koncu vendarle dobi smisel. Veliko večjega, kot bi si mi kadarkoli lahko zamislili. Zame je velika noč kot sonce, ki po tako mračnem in meglenem jutru zasije in ustvari čudovit dan. Je sonce, ki zagotavlja, da bo tema minila.

Urban: Že samo ime pomeni, da je ta praznik res nekaj velikega. Zame gre pri veliki noči predvsem za praznovanje nečesa skrivnostnega, nam nedoumljivega, mističnega. V današnjem svetu, ko za vse potrebujemo otipljive ali vidne dokaze, še bolj potrebujemo praznike, ki nas vedno znova opomnijo, da pa je nad nami Bog, ki se ga ne moremo dotakniti ali ga videti s človeškimi očmi, hkrati pa je še kako močno navzoč v našem življenju.

9. Je možno krščanstvo brez velike noči?

Marija: Tako kot je rekel Janez Pavel II.: »Mi smo velikonočni ljudje in aleluja je naša pesem«. Velika noč namreč ni le praznik v letu, je Kristusova zmaga nad smrtjo, ki je večna. Za kristjana, ki svojo vero živi, je velika noč način življenja. Navsezadnje bi brez velike noči ostali v smrti, ki jo je Bog s vstajenjem premagal. Bistvo velike noči je zmaga luči nad temo. To bistvo vsak kristjan ponese v svoje življenje in osvetljuje življenjsko pot tako sebi kot drugim. Tega bistva se ne da doumeti v enem dnevu. Je nekaj, kar vsak kristjan doživlja vedno znova. V krščanstvu je velika noč mnogo več kot le praznik, zato brez Kristusovega vstajenja in trpljenja, iz katerega izhaja, naše odrešenje ne bi bilo možno.
Urban: Ne, gotovo ne. Če želimo govoriti o Kristusovem nauku in ne priznavamo njegovega vstajenja, je Kristus zgolj neka zgodovinska oseba, ki je imela vpliv na mišljenje neke skupine ljudi. Krščanstvo ni vera, ki bi temeljila samo na mišljenju, je vera v Kristusa, ki nas je s svojo smrtjo in vstajenjem odrešil. Sv. Jožefmarija Escrivá pravi, da je Kristusovo vstajenje velika resnica, ki daje vsebino naši veri, in nadaljuje, da v Njem najdemo vse, zunaj Njega pa naše življenje ostaja prazno. Ali ni prav to smisel velike noči? V Gospodu iskati in najti Odrešenika.

10. Vstali Gospod je med nami z ranami na rokah. Ga lahko danes vidimo v svetu?

Marija: Pa še kako. Zdi se mi, da se nikoli sploh ni »skril«. Sicer pa je res, da ga velikokrat ne vidimo. Morda ravno zaradi njegovih ran. Ni nekdo, ki bi se razkazoval in tudi ni nekdo, ki bi se dokazoval. Čisto obratno, dovoli nam, da ga sami najdemo. Tukaj se kaže njegova dobrota in predvsem ljubezen. Kljub temu, da ve, da ga potrebujemo, se sam nikamor ne vsiljuje. Vedno čaka na nas. Tudi, ko ga tolikokrat prezremo. Mislim, da ga lahko čisto vsepovsod in v vsakomur najdeš, če ga sploh želiš iskati. Še posebej tam, kjer bi sami najmanj pričakovali.

Urban: Nedvomno je Gospod v svetu skozi vso človeško zgodovino. Tukaj ni dvoma. Gospoda v svetu videti pa je težko. Nam kristjanom je videti Kristusa v svetu lahko velik izziv. Sploh v časih, ko vera ni nekaj, kar bi bilo potrebno. Ampak On nas čaka, z ranami v rokah. V najbolj ranjenih, v najbolj oddaljenih. Želja po Bogu je v vsakem človeku, samo odkriti jo mora. In mi smo lahko tisti, ki ljudem pomagamo odkrivati to željo po Njem, ki je Ljubezen in Usmiljenje samo.

11. Imata kakšno sporočilo za tiste, ki v Kristusa ne verujejo?

Urban: Veliko je tistih, ki pravijo, kako je potrebno iskati Boga. Ampak, človek, kdo si ti, da boš našel Boga? Nek duhovnik je rekel, da človek nikoli ne najde Boga, ampak da je vedno Bog tisti, ki poišče človeka. Verovati pomeni vsak dan znova se odpirati, da Bog lahko začne delovati v meni. Torej, če želiš izkusiti moč Njegovega delovanja, se preprosto odpri in videl boš obilne sadove. Kajti biti kristjan pomeni biti človek odnosa. Naš Bog je Bog, ki spremlja. Spremljal je ljudstvo ob izhodu iz Egipta, Jezus se je po vstajenju prikazoval svojim apostolom. Bog je človeku zmeraj blizu in želi stopati v odnos z njim. To seveda ne pomeni, da na poti vere ni trpljenja in preizkušenj, a vera temu trpljenju daje smisel. Cerkev je in mora biti odprta za vsakega človeka. Cerkev ne pozna omejitve vpisa, v Cerkvi je prostor za vsakega, ki preprosto želi biti z Njim in ga sprejeti za tistega, ki vodi njegovo življenje.

Dragi prijatelj,
začenjam tako, da bi lahko tudi ti, ki praviš, da si neveren, bral te vrstice in ob branju vztrajal do konca. Poskušam biti »širok«, kakor se temu danes reče. Morda boš po nekaj vrsticah to branje odložil in si mislil svoje. Morda pa tudi ne. Moram priznati, da je zelo težko napisati velikonočno voščilo nekomu, ki je neveren. Ne vem točno, kaj naj ti napišem. Ali pa, kako naj ubesedim tisto velikonočno veselje, ki ga sam nosim v sebi in bi ga rad delil s teboj. Morda bi ti za začetek povedal, da zajčki in jajca niso glavna vsebina velike noči. Prepričan sem, da to že veš. Srečal sem že kar nekaj ateistov, ki so zelo dobro poznali krščansko vero. Morda bolje kot kakšen deklarirani kristjan tiste »otročje vere«, tiste vere, ki ni prerasla Boga sive brade in ni zapustila otroške dobe svoje vere in s tem otroških, večkrat otročjih podob Boga in vere. Če pomislim na apostole, si te predstavljam v podobi apostola Tomaža. In Tomaž je bil vedno blizu, zelo blizu Resnici, le tistega skoka vere ni imel moči narediti. Za najino vero predlagam kompromis. Srednja pot med mojim fundamentalnim pogledom »ujetega« in »razumljenega« Boga ter tvojim zanikanjem Boga bi bila, »da dopustiva, da Bog vendarle je«. Pa da vidiva. Prepričan sem, da imaš ti v tej »dopustitvi« več možnosti srečati Boga, kakor jaz. Lažje boš srečal šibkega Boga v ranah tega sveta, kakor jaz močnega Boga v trdnih strukturah, ki sta jih že dodobra razjedla molj in rja.

Kristjani v teh dneh obhajamo osrednjo skrivnost naše vere. Prepričan sem, da si nekaj te Jezusove priprave na njegovo smrt izkusil tudi ti. Verjetno si tudi ti izkusil Jezusovo ljubezen pri družinskem omizju, kjer sta oče in mati lomila kruh svojim otrokom. Predstavljam si, da si pri tem doživljal nepopisno veselje in hvaležnost za svoje bližnje in drage, in da ti je bil kruh več kot zgolj kruh – v njem je bila ljubezen tvojih staršev. Če si vsaj malo iskren, boš priznal, da so bili tisti trenutki lepši kot vsa darila, ki si jih kadarkoli dobil. Tako si med svojimi, na svoj način, na vaš družinski način, obhajal ljubezen velikega četrtka.

Predstavljam si, da si v življenju tudi trpel, bil deležen preizkušenj, ki velikokrat še tisto majhno žerjavico vere postavijo izpod kapa na dež. Vsako trpljenje je izkušnja velikega petka. Trpljenje zastre sonce v našem življenju. Takrat se hierarhija pomembnosti popolnoma spremeni. Običajno postanejo prej nepomembne stvari najpomembnejše. Če sem iskren, tudi meni največ težav v moji veri dela smisel trpljenja, če je sploh kakšen. Ko iščem odgovore na tovrstna vprašanja, najdem samo enega in ta je pribit na križu. Edini smiselni odgovor visi meter nad mojo delovno mizo, od koder mi križani nevsiljivo, z razprostrtimi rokami nemo kaže, kako velika je ljubezen Boga do mene. Nič ne govori, samo razprostre roke in kaže: »TOLIKA!« Verjetno si tudi ti v trpljenju postavljaš vprašanja in iščeš odgovore. Prepričan sem, da ni pomembnejših vprašanj, kot so tista, postavljena v trpljenju. Zato tvoj ateizem jemljem skrajno resno. Všeč mi je, da si kritičen do zla. Ne samo, da si kritičen, ampak da se proti zlu tudi boriš. Končno, da tudi protestiraš proti zlu. V borbi proti zlu ti stojim z ramo ob rami. Še več kot to, kljub temu, da si ateist, ti moram reči, da s tem, ko se boriš proti zlu, že priznavaš, da obstaja Dobro, ki ga v tem trenutku še ne moraš ali nočeš poznati. V protestu se postavljaš ob velike like Svetega pisma, ki so s svojim protestom dobili pri Bogu kredite. Naj omenim Joba ali Abrahama. Zanimivo, da je postal oče narodov protestnik Abraham in ne ubogljivi Mojzes ali morda Noe.

Do velikega petka in dalje do velike sobote si lahko sledil Jezusu. Do tukaj je šlo brez težav. Do te točke je Jezus čisto zgodovinska oseba. Sedaj pa ti moram povedati tisto, kar mene dela kristjana. Nisem kristjan zaradi dobrih del ali zaradi pridnosti. V tem sva si lahko zelo podobna. Pred veliko nočjo si ubral svojo pot. Jaz pa ti moram povedati novico, ki je pravzaprav srčika mojega voščila: da je Kristus vstal. Še enkrat ponovim, ker si morda hitro bral in ti je pobegnilo: Kristus je vstal. Če ti ta novica ni všeč, imaš dve možnosti. Lahko prenehaš brati in kartico vržeš stran, ali pa prebereš do konca in si misliš svoje. Kakorkoli, da nadaljujem, kjer sem ostal: Kristus je vstal. Če si do sedaj vztrajal, te prosim, da ostaneš še dve vrstici do konca. Najprej, da se popravim: Kristus ni vstal. Sem napisal narobe. Pravilno je: KRISTUS JE VSTALI. Njegovo vstajenje ni zgolj pretekli dogodek, rana, ki jo čas zaceli. Prazen grob je kot rana sladkornega bolnika, ki je stalno odprta. Kristjani po krstu ne gledamo v grob, ampak iz groba ven v svet. Morda se ti zdi to pisanje smešno, vendar ti lahko povem, da je vsak, ki ga je cepila krstna voda, že umrl bolezni smrti in je vstali s Kristusom. Morda si danes brez vere v Boga. Nič ne de. V Svetem pismu beremo o veri Boga, ki jo ima do človeka. Četudi človek ni sposoben verovati Bogu, je Bog tisti, ki verjame v človeka in kakor oče čaka izgubljenega otroka, da ga lahko končno objame na pragu svojega doma. V Božjem imenu tebe s tvojim ateizmom vred danes objemam jaz in ti voščim notranjega miru.

Poglej Velikonočni bilten v PDF >>>