POSTNI ČAS

Danes začenjamo postni čas. Kot simbol tega svetega časa postavljam križ. Kako dobro to orodje trpljenja izrazi naše duhovno dogajanje v tem svetem času. Navpični tram prebode prečni tram. Božjo voljo ali Božji načrt za nas, ki ga predstavlja navpični tram, prebode prečni tram, ki predstavlja našo voljo in naše želje. Postni čas je priložnost, da naše želje in dejanja poskušamo približati božjim željam in dejanjem.

Se mogoče komu od vas postavlja vprašanje, kaj naj si izbere za postno akcijo? Ena od možnosti je 40 dni brez alkohola, 40 ur brez telefona (vsak dan eno uro) ali morda kaj drugega. Lahko tudi 40 ur pogovora s svojimi bližnjimi. Vsak dan preživim eno uro s svojimi bližnjimi. Pa molitev, da spravim skupaj 40 ur molitve. Vsak dan, prav vsak dan eno uro. Vauuu, eno uro. Ampak, ko se usedem pred zlato tele … aja, temu se reče televizija, koliko časa častim to? Hmmm … Za premisliti.

Pa še nekaj iz naših meniških celic
Zgodba o menihu, ki je živel v votlini, pripoveduje, da je bil menih zelo zaposlen. Vedno, ko so ga ljudje vprašali, kaj dela, je odgovoril, da ima neverjetno veliko dela. Ljudi je zanimalo, kaj ta menih počne, da je tako zaseden. Menih je dejal:
»Brzdati moram dva sokola, uriti dva skobca, zadrževati dva zajca, varovati kačo, naložiti breme na osla in krotiti leva.«
»No ja,« so menili ljudje, »to je vsekakor precej. Kje pa je tvoj zverinjak in živali, o katerih govoriš? Nikjer jih ne vidimo.«
Puščavnik je razložil:
»Dva sokola, to so oči, ki se vržejo na vsako stvar. Včasih so poželjive in se v to ali ono stvar kar zapičijo. Včasih jih je kar težko brzdati.«
»In dva skobca?« je zanimalo ljudi.
»To so roke, ki tako rade grabijo. Kar naenkrat primejo, pa tako nerade izpustijo. Včasih uidejo kontroli in povzročijo gorje. Zmožne pa so tudi božati, delati dobro …
Dva zajca, ki ju moram zadrževati, so moje noge. Res jih včasih komaj krotim, tako so nemirne, in bi rade neprestano hodile naokrog.
Najtežje pa je varovati kačo, to je jezik. Prav dam tistemu, ki je rekel, da je 32 zob večkrat brez moči proti enemu samemu jeziku. Ne govorimo zaman o strupenem jeziku …, toda isti jezik zna tudi tolažiti. 
Potem je tukaj še osel, ki mu je treba naložiti breme. To je telo, ki je velikokrat podobno tej trmasti živali. Če je preobloženo, se pritožuje, nas tepe, ne sodeluje z nami. In pri vsem tem ga tako zelo potrebujem!
Krotiti je treba še leva, kralja živali. Ta lev je naše srce, sedež velikega poguma, ampak tudi obupa, strahu, razočaranja.«

Mislim, da imamo v svojem zverinjaku vsi kakšno teh živali. Več kot dovolj je na nas samih postnega materiala za ta sveti čas. Lahko še kdo reče, da se nima od česa postiti?

ŠOM Maribor